Napetosti med Združenimi državami Amerike in Kitajsko so v zadnjih letih postale ključni dejavnik, ki spreminja strategijo svetovnih podjetij. Zaradi groženj z novimi carinami, izvoznimi omejitvami in tehnološkimi sankcijami morajo podjetja ponovno oceniti svojo odvisnost od dveh največjih gospodarstev. Po zadnjih podatkih več kot polovica velikih podjetij aktivno išče alternativne trge za proizvodnjo in prodajo. Ta trend, ki se pogosto imenuje "friend-shoring" ali "near-shoring", preusmerja kapital in proizvodnjo v jugovzhodno Azijo, Indijo, Latinsko Ameriko ali Srednjo Evropo.
Tehnološki sektor je v ospredju te preobrazbe. Proizvajalci čipov, kot sta TSMC $TSM ali Intel $INTC, vlagajo milijarde dolarjev v nove tovarne v ZDA in Evropi, da bi se izognili preveliki koncentraciji na Kitajskem in Tajvanu. ZDA ta trend podpirajo z velikodušnimi subvencijami v okviru zakona CHIPS, ki spodbuja ameriška gradbena in inženirska podjetja, kot sta Applied Materials $AMAT ali Lam Research $LRCX. Vendar selitev ni poceni, saj pomeni višje stroške kapitala, kar kratkoročno pritiska na marže polprevodniške industrije.
Podobna logika velja tudi za sektor potrošniškega blaga. Proizvajalci oblačil in obutve, kot sta Nike $NKE ali Adidas $ADDDF, postopoma prenašajo del proizvodnje s Kitajske v Vietnam, Indonezijo ali Indijo. Te regije postajajo nova industrijska središča in lahko koristijo tudi tamkajšnjim dobaviteljskim podjetjem. Vlagatelji imajo tako priložnost spremljati rast lokalnih trgov in hkrati razmisliti, ali bo diverzifikacija dejansko zmanjšala tveganja v primeru nadaljnjega stopnjevanja geopolitičnih napetosti.
Vpliv je očiten tudi na področju logistike in prometa. Sprememba smeri globalnih tovornih tokov povečuje povpraševanje po storitvah podjetij, kot so Maersk, FedEx $FDX in UPS $UPS. Ta lahko pridobijo nove pogodbe in večji obseg prevozov, čeprav se morajo prilagajati bolj zapletenim potem in vse večji konkurenci. Vzporedno s tem vstopata v igro tudi Bližnji vzhod in Afrika kot novo nastajajoča trgovinska središča.
Z vidika vlagateljev je ključno, da odmik od odvisnosti od Kitajske in ZDA ni kratkoročni ukrep, temveč dolgoročna strateška usmeritev. Regije s politično stabilnostjo in nižjimi stroški dela so lahko zmagovalke, pa tudi podjetja, ki lahko prožno vlagajo v nove zmogljivosti. Za portfelje to pomeni priložnost ne le v ameriških tehnoloških velikanih, ki zagotavljajo domačo proizvodnjo, temveč tudi na trgih v razvoju, ki postajajo nova industrijska središča. Nasprotno pa tveganje ostaja večja nestanovitnost cen in morebitna upočasnitev rasti podjetij, ki se ne morejo dovolj hitro prilagajati spremembam.
Kaj to pomeni za vlagatelje?
Za vlagatelje je sedanje preoblikovanje dobavnih verig dvorezen meč. Po eni strani ustvarja nove priložnosti za rast, saj se v državah, ki imajo koristi od tega trenda, vzpostavljajo nova industrijska središča in širijo zmogljivosti. To so zlasti Indija, Vietnam, Indonezija in Mehika, ki se profilirajo kot nove proizvodne baze. Podjetja, ki lahko prožno premeščajo dejavnosti in vlagajo v diverzifikacijo, lahko pridobijo strateško prednost in okrepijo svoj položaj na svetovnem trgu. To velja za akterje v tehnološkem sektorju, kot so TSMC, Intel ali Samsungpa tudi za logistične velikane FedEx a Maersk.
Po drugi strani pa je ta proces povezan z višjimi stroški, manjšo učinkovitostjo in v nekaterih primerih s pritiskom na marže, kar lahko kratkoročno vpliva na rezultate podjetij. To je še posebej pomembno za vlagatelje, ki iščejo stabilnost in dividendne donose, saj lahko v teh podjetjih pride do začasnih pretresov. Strategija za izkoriščanje tega trenda je lahko razpršitev portfeljev v smeri nastajajočih trgov in infrastrukturnih projektov, ki imajo neposredne koristi od prilivov kapitala. Ključno za vlagatelje bo torej razlikovati med podjetji, ki spremembe zgolj preživljajo, in tistimi, ki jih lahko pretvorijo v vir rasti in višjih donosov.