Venezuela se vrača v razprave, ne pa še v ponudbo
Dogajanje v Venezueli je ponovno premešalo karte na naftnih trgih, predvsem na ravni pričakovanj. Po letih, ko je bila država praktično izključena iz globalnih dobavnih scenarijev, se znova pojavlja vprašanje, ali bi lahko v prihodnosti povečala proizvodnjo in vplivala na ravnotežje cen.
Toda vlagatelji se hitro zavedajo omejitev. Naftna infrastruktura je v slabem stanju, sektor pa je izčrpan po letih pomanjkanja kapitala in strokovnega kadra. Morebitna obnova bi bila počasna in negotova. Venezuela zato danes predstavlja predvsem dolgoročno tveganje za napovedi cen, ne pa takojšen preobrat na trgu.
Zakaj bi lahko Venezuela ponovno vplivala na svetovne cene nafte
Že samo dejstvo, da ima Venezuela največje dokazane zaloge nafte na svetu, lahko spremeni pravila igre. Če bi se politične razmere stabilizirale in bi ZDA dejansko odprle pot ameriškim podjetjem, da nadaljujejo s proizvodnjo, bi moral trg začeti upoštevati večjo ponudbo v prihodnosti.
Analitiki banke Goldman Sachs medtem niso spremenili svojih cenovnih ocen - še naprej pričakujejo, da bo cena nafte Brent letos v povprečju znašala okoli 56 dolarjev za sod, WTI pa okoli 52 dolarjev. Opozarjajo pa tudi, da kombinacija večje proizvodnje v ZDA, presenetljivo visoke proizvodnje v Rusiji in morebitne vrnitve Venezuele povečuje tveganje padca cen po letu 2027. Prav te dolgoročne napovedi so ključne za vlagatelje.
Kdo bi imel največ koristi od vrnitve Venezuele
Paradoksalno je, da glavne koristi od geopolitičnega posredovanja morda ne bi imeli proizvajalci nafte, temveč podjetja za naftne storitve, infrastrukturo in tehnologijo v naftnem sektorju. Venezuela ne bo mogla obnoviti proizvodnje brez zunanje pomoči, kar odpira prostor za več jasnih zmagovalcev:
Halliburton $HAL in Schlumberger $SLB - tehnološka in storitvena hrbtenica za obnovo vrtin, vzdrževanje polj in nadgradnjo proizvodnje.
Baker Hughes $BKR - kompresorji, turbine, energetska infrastruktura.
Ameriška podjetja za srednji tok (naftovodi, izvozni terminali), če se bo nafta spet začela izvažati v večjih količinah.
Ta podjetja so v preteklosti imela koristi od naložbenih ciklov ne glede na to, ali so cene nafte visoke ali nizke, saj njihovo poslovanje temelji na obsegu projektov in ne neposredno na ceni surovine.
Kdo pa bi se lahko soočil s pritiskom
Po drugi strani bi bila dolgoročna vrnitev Venezuele na trg negativen dejavnik za velike integrirane proizvajalce in zlasti za podjetja, ki so močno vezana na visoke cene nafte. Med najobčutljivejšimi so:
Čeprav imajo ta podjetja močne bilance stanja, njihova vrednotenja večinoma temeljijo na predpostavki, da bo svetovna ponudba ostala razmeroma omejena. Vsako strukturno povečanje proizvodnje po letu 2027 bi to zgodbo izkrivilo.
Kratkoročni kaos, dolgoročni pritiski na ponudbo
Pred Madurovo aretacijo so ZDA uvedle delno blokado tankerjev, zaradi česar so se venezuelska skladišča napolnila, kar je povzročilo nadaljnje motnje v oskrbi. To je eden od razlogov, zakaj se trg še ni sesul in se cena nafte Brent drži okoli 60 dolarjev za sod.
Toda dolgoročno se morajo vlagatelji začeti ukvarjati z mislijo, da nafta morda ne bo več strukturno redko blago, če se bo geopolitični zemljevid resnično spremenil in se bo kapital vrnil v regije, ki že desetletja niso več na voljo.
Kaj bi morali vlagatelji od tega odnesti
Venezuela ni kratkoročni trgovinski katalizator, temveč pet- do desetletna strateška zgodba. Če se bodo ambicije Washingtona in ameriških energetskih podjetij uresničile, bo to eden največjih naložbenih projektov v svetovno naftno infrastrukturo. Vendar v smislu delnic to ne pomeni "kupovanja nafte", temveč skrbno razlikovanje med proizvajalci in podjetji, ki imajo dobiček od sanacije, servisiranja in gradnje.
Nafta kot blago se lahko sooča s pritiskom. Po drugi strani pa se energetske storitve in infrastruktura soočajo s potencialno zelo dolgim naložbenim ciklom.
