6 finančnih delnic z najvišjim prostim denarnim tokom
Prosti denarni tok spada med najbolj spremljane kazalnike fundamentalne analize. Pri proizvodnih, tehnoloških ali potrošniških podjetjih daje jasen odgovor na vprašanje, koliko denarja podjetju dejansko ostane, potem ko plača poslovanje in naložbe. Pri bankah in zavarovalnicah pa enak izračun vodi do številk, ki so si pogosto nasprotujoče in se iz leta v leto spreminjajo za desetine milijard dolarjev. Prav zato je pogled na šesterico največjih finančnih delnic po FCF veliko bolj zanimiv, kot se zdi na prvi pogled. Ne kaže namreč le, kdo generira denar, ampak predvsem, kje ima ta metrika svoje meje.
Ko screener razvrsti ameriške in evropske finančne hiše po prostem denarnem toku, se na vrhu pojavijo JPMorgan Chase, Bank of America, Morgan Stanley, Capital One, Commerzbank in Allianz. Težava je, da se vrstni red lahko v nekaj četrtletjih povsem obrne, ne da bi se poslovanje katerega koli podjetja kakor koli poslabšalo. Poglejmo, zakaj je tako in katere številke se dejansko skrivajo za posameznimi delnicami.
Ključne točke
Prosti denarni tok lahko pri finančnem sektorju kaže ravno nasprotno od realnosti. Podjetje lahko ustvarja rekordne dobičke, ima ogromne kapitalske rezerve, pa kljub temu izkazuje desetine do stotine milijard negativnega denarnega toka.
Razlike med posameznimi finančnimi institucijami so izjemne. Medtem ko nekatere lahko več let zapored ustvarjajo desetine milijard stabilnega denarja, se pri drugih denarni tok v nekaj letih prevesi iz desetin milijard v plusu v desetine milijard v minusu.
Ena najpogosteje uporabljenih metrik je tukaj lahko praktično neuporabna. Screener po FCF namreč pri bankah pogosto ne kaže kakovosti ali dobičkonosnosti, ampak predvsem to, ali so ravno povečevale ali zmanjševale svojo bilanco.
Celotna skupina se trguje pri večkratnikih P/E med 14 in 18, torej pod povprečjem širšega trga. Ključno pa je prepoznati, katere metrike so pri njihovi primerjavi sploh smiselne in katere lahko vlagatelja pošljejo povsem v napačno smer.
Zakaj klasični izračun FCF pri finančnih podjetjih odpove
Standardna opredelitev prostega denarnega toka izhaja iz operativnega denarnega toka, od katerega se odštejejo kapitalski izdatki. Pri industrijskem podjetju gre za smiseln kazalnik, saj operativni denarni tok odraža prejemke od strank in plačila dobaviteljem. Pri banki pa je položaj drugačen. V operativni denarni tok se namreč odražajo spremembe v obsegu danih posojil, v trgovalnem portfelju, v repo poslih in v vlogah strank.
Konkretna posledica izgleda tako: Če banka znatno poveča obseg posojil ali kupi vrednostne papirje v trgovalno knjigo, se to pokaže kot ogromen odliv denarja in FCF pade globoko v negativno območje, čeprav banka ustvarja rekordne dobičke. Nasprotno pa v letu, ko bilanco zmanjšuje, izkaže ogromen pozitiven denarni tok, tudi če bi njena dobičkonosnost denimo stagnirala.
Za zavarovalnico velja nekaj drugega. Allianz pobira premije vnaprej in izplačuje škode z zamikom, zato je operativni denarni tok strukturno pozitiven in razmeroma stabilen. Prav zato bomo v naslednji primerjavi videli bistveno razliko v kakovosti in predvidljivosti ustvarjenega denarja med bankami in zavarovalnico.