15-odstotna dividenda? Za ta podjetja to ni težava
Dvomestni dividendni donos na borzi običajno pomeni opozorilni znak. V veliki večini primerov namreč ne pomeni pretirane radodarnosti uprave, temveč padlo ceno delnice in trg, ki je že stavil na znižanje izplačila. Obstaja pa ozka skupina subjektov, pri katerih je visok donos konstrukcijska lastnost in ne motnja. Ne gre za operativna podjetja, ki bi delila dobiček od prodaje izdelkov, temveč za naložbene strukture, zgrajene na zakonski obveznosti razdeljevanja prihodkov, na finančnem vzvodu in na obrestnem razmiku. Prav zato standardni kazalniki pri njih odpovedo. Kateri podatki so pravi in na kaj paziti?
Ključne točke
Dividendni donos 15 % ni nujno past ... a je lahko. Pri nekaterih strukturah je dvomestno izplačilo naravni del njihovega delovanja.
Trije podobni donosi, a trije povsem različni viri denarja. Posojila, hipoteke in obvezniški portfelj ustvarjajo različna tveganja.
Klasične dividendne meritve tukaj praktično prenehajo delovati. P/E, izplačilno razmerje ali denarni tok lahko ustvarijo napačno sliko. V tej analizi pa si bomo podjetja ogledali pod drobnogledom.
Tudi ogromen popust glede na knjigovodsko vrednost ni nujno priložnost.
Najpomembneje ni, ali pride naslednja dividenda. Veliko bolj zanimivo je, kaj po letih visokih izplačil ostane od prvotnega kapitala.
Ko vlagatelj naleti na delnico z donosom 15 %, ima načeloma dve možnosti. Ali gre za past, ko trg prehiteva bližajoče se znižanje dividende in je cena že padla toliko, da je donos optično poskočil. Ali pa gre za strukturo, ki ima zakonsko ali pogodbeno obveznost razdeljevati skoraj ves svoj obdavčljivi dohodek in je ta donos torej dolgoročno vzdržna lastnost modela.
Razlike med obema primeroma ne prepoznate s klasičnim pregledovalnikom. Kazalniki, kot so izplačilno razmerje, P/E ali prosti denarni tokovi, so pri podobnih strukturah bodisi nesmiselni bodisi neposredno zavajajoči. Trije subjekti v tej analizi kažejo, kako različno lahko nastane dvomestni donos: s kreditnim tveganjem, z obrestnim razmikom z vzvodom in z aktivnim upravljanjem obvezniškega portfelja. Skupno jim je, da je pri vsakem treba poseči po drugem merilu, kot ga ponuja običajen pregled temeljnih podatkov.